Več na: [ Ссылка ]
Spodbudno je, da država – kljub vsem anomalijam in nepravilnostim, aferam in korupciji – ohranja socialni čut in omogoča zdravljenje resnih bolezni, kar je za obolele življenjskega pomena, meni prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo Interne klinike UKC Ljubljana, in dodaja: »Kot uporabniki zdravstvenih storitev moramo biti za to možnost hvaležni, kajti povsod ni tako. Nasprotno, ko se pogovarjam s kolegi iz bližnjih držav – pa ne le iz vzhodno- ali južnoevropskih, ampak celo iz prenekatere države, ki je umeščena v zahodnem delu stare celine –, se marsikdaj pokaže, da so možnosti za zdravljenje in dostopnost do zdravil pri nas bistveno bolje urejene. Po drugi strani pa se tega pravzaprav niti ne zavedamo in imamo, nemalokrat brez razloga, vnaprej pripravljeno kritično besedo.«
Kateri so torej bistveni izzivi na tem področju medicine? Kaj prinaša prihodnost, kateri so po vaši oceni ključni momenti, ki jih je treba urediti v skrbi za paciente s krvnim rakom?
Želimo si, da bi lahko pozdravili vse in vsakogar, ki se mora soočiti z diagnozo rakave krvne bolezni. Vendar je veliko obolenj, predvsem takih, ki niso visoko maligna (na primer diseminirani plazmocitom, kronična levkemija ali limfomi) in pri katerih imajo celice tako imenovani nizek proliferativni rakasti potencial – zato so zgolj zazdravljive, niso pa ozdravljive.
Eden od izzivov so zagotovo nova tarčna zdravila. Najprej moramo ugotoviti, katero med njimi bi bilo pri določenem bolniku najbolj učinkovito. Potem pacient to zdravilo po natančno določeni shemi lahko jemlje najmanj dve leti ali več – do napredovanja bolezni. Problem pri tovrstnih shemah pa je vse prej kot zanemarljiv, kajti omenjena zdravila – čeprav so biološka in ne citostatiki – imajo resne stranske učinke zdravljenja. Eno samo tarčno zdravilo ima neredko toliko stranskih učinkov kot »pet citostatikov skupaj«. In pacienti to težko prenašajo. Ta zdravila nam torej omogočajo prehod v drugo skrajnost: bolezen imamo pod nadzorom, toda kaj, ko je življenje pacienta posledično lahko »povsem na psu«, nevredno človeka.
Zakaj je tako?
Vedeti moramo, da so rezultati kliničnih raziskav vedno boljši od rezultatov zdravljenja v resničnem življenju, kjer zdravilo dobi vsak, ki mu lahko koristi. Zato je treba poiskati pravo rešitev in pri zdravljenju zagotoviti ravnovesje med pričakovano koristjo in morebitno škodo. Kaj nam namreč pomeni, če je laboratorijski izvid ali izvid določene preiskave odličen, pacient pa je v resnici tik pred tem, da bo zaradi vsega hudega shiral, saj ima kaheksijo (zapleten presnovni sindrom pri bolnikih z rakom, za katerega je značilna izguba skeletnih mišic, lahko tudi maščevja – op. p.) in tako rekoč nično kakovost življenja?!?
Zato je pri odločanju za zdravljenje treba uporabiti razum in ohranjati ravnovesje med podatki, ki jih dobimo od farmacevtske industrije – in med tistim, kar opažamo v realnem življenju, kjer bolnikov ne izbiramo. To je velik izziv, pri katerem veliko štejejo izkušnje. Poleg tega pa moramo, seveda, poskusiti pozdraviti čim več ljudi, pri boleznih, kjer je to mogoče – to so predvsem visoko maligni krvni raki, kot so akutne levkemije, mielodisplastični sindromi in nekateri drugi raki. Trudimo se v tej smeri – in rezultati so primerljivi z zahodnimi državami, včasih celo boljši.
Kako pa bo po uvedbi nove metode, ki naj bi v Sloveniji dobila domicil čez leto dni?
Nova metodologija zdravljenja s tako imenovanimi CAR-T celicami prinaša velike obete: s pomočjo limfocitov, ki jih bolniku vzamemo iz kostnega mozga oziroma krvi, jim namreč v laboratoriju »vgradimo« genski zapis za borbo proti raku – tako da bodo te manipulirane celice limfocitne vrste ugonobile rakave. To je res velik izziv.
Gre za novo obliko zdravljenja; ker pa gre za zdravljenje s celicami, to v Sloveniji lahko izvajamo edino na našem kliničnem oddelku in na kliničnem oddelku za pediatrično hematologijo – ker smo uveljavljeni transplantacijski center, ki deluje pod okriljem EBMT (evropsko združenje za presaditve krvotvornih matičnih celic).
Z omenjenim zdravljenjem bomo lahko v prihodnje delu bolnikov z različnimi krvnimi boleznimi – trenutno je to pri odraslih velikocelični B limfom (tu gre za zdravljenje druge ponovitve bolezni), v pediatrični hematologiji pa akutna limfoblastna levkemija – ponudili novo možnost zdravljenja, ki pri napredovalih primerih omenjenih bolezni v precejšnji meri lahko privede do kompletne remisije krvne bolezni.
Ovira pri uvajanju in izvajanju te novosti je znatni strošek zdravljenja, ki pa ga je moč upravičiti s ceno človekovega življenja, vključujoč verjetne ozdravitve določenega dela zdravljenih bolnikov.
Več o tem v intervjuju, objavljenem na www.zdravstveniportal.si.
