Glej, zvezdice božje migljajo lepo,
Odprto široko je sveto nebo.
Duhovi nebeški se z raja vrste,
Prepevajo slavo, na zemljo hite.
Obljuba predavna postala je res,
Zveličar je rojen ljudem iz nebes.
Pri ubogih pastircih na slami leži,
si revščino izvoli, ponižnost uči.
O srečne dušice, ki njega dobe,
z nebeško tolažbo jim polni srce;
Le k njemu hitimo, saj rad nas ima,
Zaupno odkrijmo mu rane srca.
