Cilj projekta je približati in razjasniti absurd nacističnega režima in predvsem ene najokrutnejših metod sistematičnega uničevanja celih narodov v koncentracijskih taboriščih. Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo edino takšno na slovenskih tleh, zato ima še toliko bolj simbolen pomen tako za Slovence, kot tudi druge narode Evrope, ki so tu pustili svoje sinove.
Edino koncentracijsko taborišče v Sloveniji je nastalo na Ljubelju v povezavi z gradnjo ljubeljskega cestnega predora oz. s strateško pomembno cestno povezavo med Nemčijo in južnimi zasedenimi ozemlji. Gradbena dela je prevzelo dunajsko podjetje "Universale" in marca 1943 začelo z vrtanjem predora na slovenski strani. Predor, dolžine 1.542 m, je bil prebit v osmih mesecih. Taborišče je v obdobju od 3.6.1943, ko je prišlo prvih 330 političnih internirancev, do 7.5.1945, ko je prenehalo z delovanjem, pripadalo zloglasnemu nacističnemu taborišču Mauthausen. Od tam so dovažali internirance, med katerimi je bilo največ Francozov. Število internirancev v taborišču se je menjavalo, največ kar 1.300, jih je bilo ob koncu julija 1944. Izčrpane, za delo nesposobne in bolne internirance pa so vračali v matično taborišče Mauthausen, kjer je večino čakala smrt. V ljubeljskem taborišču je bilo ubitih in sežganih okrog 40 internirancev. Mrliče so sežgali v primitivnem krematoriju. Iz taborišča je poskusilo pobegniti 29 internirancev, uspelo pa je le 22. Poleg političnih internirancev so na Ljubelju delali tudi civilni delavci slovenske, hrvaške, italijanske, francoske in nemške oz. avstrijske narodnosti.

Projekt je finančno podprt s strani Evropa za državljane, EACEA, Europe for Citizens programme.

свернуть