Dedek me je kot otroka spoznaval z naravo in kmečkimi opravili, hkrati pa me z modrostjo, ki jo je zbrusila tudi vojna in njene posledice, učil empatije, tovarištva, poguma in pomoči bližnjim. Z njim sem včasih hodil koledovati - on s harmoniko, mali jaz pa s kitaro. Večkrat sva igrala tudi na zabavah delavskega razreda. Dedek me je vpeljal v svet, ki ga danes ni več, naju pa še vedno povezuje. Spremljevalne vokale k skladbi je prispevala moja sestra, Mojca Lapanja.

Dejan Lapanja - vsi inštrumenti

Bandcamp:
[ Ссылка ]

Katarina Juvančič & Dejan Lapanja - Bandcamp
[ Ссылка ]

Facebook:
[ Ссылка ]


VČASIH VPRAŠAL BI TE KAJ

Gorela so vsa žitna polja,
ko si obnemel in obstal pred hišo,
požgali so mlin...
Kot strela vojna je udarila v mir
poljanskih hribov.

Ene je tolkla lakota iz dneva v dan,
druge, pokosili streli so, ti nisi hranil belih vran.

Včasih vprašal bi te kaj,
nosi veter tisočeri moj zakaj.
V izpuhtelem morju slanih solz
je spomin, le spomin.

Rad peljal si na polje,
učil si me, vnuka malega, ohraniti sled,
kaksen tvoj je bil in kaksen moj je svet,
ogenj, slutnja, upanje, trepet.

V strohnelem listju osamile so lastovke drevo.
In vedel si, da ne bo jih gnezditi, v ruševinah mlina za vasjo.
Včasih vprašal bi te kaj…

свернуть