Romal je človek v Jeriho sam,
ga strašni razbojnik ustavil je tam.
Še drugi ga s kolom je grozno napadel,
pretepel je reveža in ga okradel.

Usmiljenja, ljudje!
Poglejte na me!
Česa sem kriv,
da komaj sem živ?

Nenehno je klical, iskal pomoči,
ga videl duhovnik je sredi poti.
Čeprav ga je slišal, je mimo hitel,
se gluhega delal, vesti ni imel.

Usmiljenja, ljudje!
Ozrite se na me!
Nočem zdaj umreti,
hočem še živeti.

Kmalu za njim se levit je prikazal,
ranjencu nič pomoči ni izkazal.
Okleval je najprej, potem pa pospešil,
človeka na tleh ni z ničemer odrešil.

O človek, name se ozri,
v tej stiski ti pomagaj mi.

In mimo prijezdi na oslu Samarijan,
tujec popoln od daleč poslan.
Človeku pomaga z dobroto srca,
ga dvigne na noge, lepo z njim ravna:
mu rane očisti, z mazilom namaže,
na osla ga da in hitro sta šla.

V vasi najbližji zanj poskrbi,
za njegovo oskrbo denar izroči.

Kdo od njih je človek dejanj,
duhovnik, levit ali Samarijan?

Le kdo je mož ta zlat,
ki vsak revež mu je brat.

свернуть