Paralokostrelec Dejan Fabčič bo nosilec slovenske zastave na odprtju paraolimpijskih iger, ki se začenjajo 24. avgusta s slovesnim odprtjem in mimohodom odprav. Dejan Fabčič je zdravnik, ki bo tudi na ta način lahko predstavljal Slovenijo. "Glede na to, da so to moje že tretje paraolimpijske igre, lahko povem, da sem zastavonoše vedno občudoval. Zato se mi zdi kar neverjetno, da bom zdaj tudi jaz na tem mestu. To so bili vrhunski športniki ali ljudje s posebno zgodbo," je dejal. Zdi se, da je letos v zastavonoši združeno oboje.
Tretja pot na paraolimpijske igre se sliši neverjetno, a ima po besedah Fabčiča povsem razumljivo pojasnilo. “Med študijem medicine sem zelo intenzivno plaval in nastopil kot vrh kariere na paraolimpijskih igrah v Pekingu, kjer sem bil šesti. Nato sem s plavanjem zaključil in se po naključju znašel v kajaku in tudi tam naredil kar lepo kariero. Na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru sem bil prav tako šesti,” pripoveduje in za uspeh okrivi tudi bližnjo Sočo in prijatelje iz kluba. Nato so postali treninga veslanja vse bolj naporni, prišla je epidemije. “Lansko leto sem malo več začel treniral z lokom, ker smo bili doma zaradi karantene. Streljal sem doma pred hišo. In toliko napredoval v tehniki, da so se rezultati izboljšali in tako sem se kvalificaral v Tokio v lokostrelstvu,” pojasnjuje zadnjo pot na Japonsko.
Na vprašanje, kako mu je uspelo postati borec, ki se je ob prirojeni napaki prebil skozi študij medicine in trikrat na paraolimpijske igre v treh različnih športih, odgovarja na kratko: “Kar si zadam v glavo, to tudi izpolnim. Pokušam zadevi priti do dna, raziskat ne samo površinsko, ampak tudi v globino.” Po končani specializaciji je prevzel ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici. “Tega dne se spominjam in takrat sem bil srečen, da lahko delam, kar sem si v mladosti vedno želel. Podobno kot gre ribič na morje ali vrtnar na vrt. Tudi jaz se še vedno dobro počutim, še danes,” opiše. Medicina mu je bila verjeto usojena. Z okvaro nog je bilo pričakovano, da bo na vozičku in se izobraževal v posebnih zavodih, a se je njegov zdravnik odločil, da poizkusi drugače. To je pomenilo preko dvajset operacij in dolge tedne v bolnišnicah. “Takrat sem občudoval delo zdravnikov in medicinskih sester. Spoznal sem jih bolj od blizu in začutil, da bi to rad počel. Čutil sem neizmerno hvaležnost do takratnega ortopeda in to me je prevevalo s takim veseljem in srečo, da sem si rekel - tako bi si želel, da bi drugi mene videli. Zato sem se odločil za medicino,” danes pripoveduje Fabčič v svoji ambulanti za bolezni ščitnice in diabetes v Zdravstvenem domu Nova Gorica.
In kako blizu je lokostrelstvo medicini? Precej. “Strel je sestavljen iz več korakov, če ga razčlenimo iz 24-ih in če vsakega narediš pravilno in 100 % natančno, rečemo, da je dober strel. Želimo si čim več dobrih strelov, ponavadi si zaželimo “have a yellow day” (imej rumen dan - zadetke v središčni rumeni del tarče). To, da gre v medicino in za zdravnika, je bila njegova edina želja tudi v srednji šoli. Ko je bil majhen, pa si je želel, da bi bil športnik. “Zdaj se mi je izpolnilo tudi to, tako da sem zdravnik in športnik. Res se ne vidim nikjer drugje v nobenem drugem poklicu,” pravi Fabčič. Družina, medicina in šport so stvari, ki mu največ pomenijo in vse tri skuša med seboj prepletati.
