Zakaj se to sploh vprašamo?
- Zaradi projekcije. Narcis tiste svoje lastnosti, ki jih doživlja kot slabe in neželene, pa tudi dejanja itd. prilepi drugi osebi. Stvari, ki vam jih očita, za katere vas obtožuje ali dolži, so prav tiste, ki jih nosi sam, zato so to seveda narcistične lastnosti. In ker jih je prilepil vam in mu mogoče že verjamete, da ste res taki, zdaj (zmotno) sklepate, da če imate te lastnosti, ste torej narcis vi sami.
- Zaradi "narcističnih bolh". Če dolgo živimo ob narcisu, se lahko "nalezemo" nekaterih narcističnih "principov", vrednot, aspektov, nagibov ... Kako ločimo, ali gre za motnjo ali za "bolhe"?
- Zaradi nagnjenosti k sprejemanju krivde za stvari, za katere nismo ne krivi ne odgovorni. To potrjuje našo življenjsko paradigmo grešnega kozla (sam/-a sem si kriv/-a) in pogojevane ljubezni (ki si jo moramo prislužiti), poleg tega se nam ob tem lahko vzbuja lažni občutek moči (v moji moči je, da spremenim najin odnos, če se bolj potrudim), obenem pa smo morda v vlogi žrtve, ki nam prinaša (navidezne) psihološke koristi, ki služijo temu, da se nam ni treba spremeniti.
- Zaradi globokega, preplavljajočega strahu pred zapustitvijo.

loti.palmer@gmail.com
kasandra.si

свернуть