Slovenija je tik pred množičnim izgonom prosilcev za azil. Poročila s terena jasno kažejo, da večina ljudi, ki smo se zatekli v Slovenijo po zaščito, po nekaj mesecih čakanja prejme odločbo o vračanju na Hrvaško. S tem se za nas začne obdobje ubijajočega čakanja na jutro, ko se pri vratih pojavi policija, da nas odpelje čez mejo. Nekateri pobegnemo, drugi doživimo živčne zlome, vse več pa se nas povezuje v skupno iniciativo, s katero protestiramo in se borimo proti izgonu z vsemi sredstvi.
Slovenski državljani težko razumete ta strah pred vrnitvijo na Hrvaško. Za vas je to država, v kateri poleti počitnikujete. Za nas pa je to država, kjer smo bili s strani policije brutalno tepeni, mučeni, ponižani in oropani. Za nas je to država, kjer smo zaman poskušali iskati azil, in kjer smo bili še v azilnih domovih deležni groženj in nasilja. Kljub trditvam slovenskega Ministrstva za notranje zadeve, da so z vstopom Hrvaške v Šengen zdaj vse kršitve človekovih pravic odpravljene, smo mnogi izmed nas na lastni koži doživeli nasprotno.
Slovenske oblasti so vsa opozorila o nevarnosti deportacij ignorirale in vztrajajo pri svojem za vsako ceno. V deportacijskih postopkih smo tako družine kot tudi nosečnice, hudo poškodovane in travmatizirane osebe, med nami so begunci afriškega porekla iz Ukrajine, ruski oporečniki, LGBT osebe…Vsem po vrsti pravijo, da bomo morali oditi.
Begunci, ki nas želi Slovenija deportirati, smo že dlje časa tukaj. Vključili smo se v okolje, hodimo v službe, otroci pa v šole. Smo del skupnosti. In zato je skupna dolžnost vseh, ki si želimo enakopravne in pravične družbe, da stopimo skupaj v solidarnosti. Samo mi lahko s skupnimi močmi ustavimo ta množični izgon. Zato pozovite vlado, naj preneha s prakso zavračanja ter prevzame odgovornost za zaščito ljudi.
Tukaj smo!
